04 - No, pa smo začeli - OranžnaNit

Grad Snežnik…da se ti zrola…pa ne zaradi samega gradu, ampak etno festivala Floating castle. Vsi ti ljudje, vsa ta umetnost,glasba, kreativnost, energija, cela atmosfera….vse to je prišlo kot naročeno za to, da se dejansko tudi v glavah preselimo na trip. S pomočjo elektrike v kombiju in otroškega telefona sva bila lahko del večerne norije zadnjega dne, Svit pa je med tem mirno spal v kombiju dobrih 200 m proč.

Nato smo se peljali kar nekaj 10 km ob Kolpi in lahko uživali v razgledu na prečudovito žičnato ograjo, ki nam je lahko Evropejcem v »velik ponos«. Nekdo pa je iz tega ponosa tudi zelo dobro zaslužil. Po dveh dneh v Črnomlju, ker smo se ustavili pri Jakovi Belokranjski žlahti, smo se le ločili od domovine in z velikim veseljem zavili na Murter. Ni res! Hoteli smo na Murter, bilo je namreč že vroče, vroče, čeprav smo štartali že ob 5h zjutraj.

Svit se torej ni strinjal, da se vozimo še nadaljnje 3 ure, zato smo zavili v Bosno. Ja ti lahko planiraš ure in ure, ampak plani se pogosto zrušijo in pot te vodi drugam. Podobno kot v življenju. Sprejeti to, kar ti pride na pot, je umetnost življenja. Pred tem pa smo morali prečkati še 1100m visok prelaz, na katerem se je Vanko ob zgodnji popoldanski pripeki pošteno našvical. Vsekakor se je Svitova odločitev izkazala za odlično, saj smo 3 dni uživali v miru, midva pa tudi ob pravi bosanski kafi ob kristalno čisti in hladni reki Uni. Prišle so ohladitve, nas pa je že pošteno klicalo morje, zato nas je zanimiva vožnja čez Knin pripeljala na dolgo pričakovani otok Murter. Morje…mir. Čista in hladna voda. Senca pod oljkami. Hladno pivo in prijetno vsakodnevno druženje na lokalnem štantu z domačim sadjem, zelenjavo in seveda domačo lozo. Lepo je spoznati pristne lokalce in z njimi samo preživeti nekaj lepih trenutkov in debatirati o tem, kakšno je kaj življenje na tem koncu.

Od morja smo se kar težko poslovili, saj smo vedeli, da ga vsaj nadaljnje 3 tedne ne bomo več videli: spet nas čaka Bosna, nato Črna Gora, Makedonija, morda tudi Albanija in Kosovo, za finiš pa še antična Grčija s čudovitim Jonskim morjem in peščenimi plažami iz prospektov. No tak je plan… ;)

Edini dve noči, ko nismo spali v Vankotu, je bilo v Sarajevu, saj v bližini ni bilo ugledati kampov, sva se odločila, da prenočimo v stanovanju v centru mesta. No, to se ni najbolje obrestovalo. Že prvo noč so nam namreč vdrli v kombi. »Ej, v rukzaku ni objektivov. Ne me j…. Pa sem mislu, da v ta kombi ni tako lahko prit. Sigurno je bil zaklenjen, vedno dvakrat preverim. Kaj zdej, gremo prijavit na policijo? Ah kaj pa bodo, samo še 2 tedna bomo moral bit v Sarajevu…« Odnesli so mi vse tri (vrhunsko ohranjene) objektive, kar sva ugotovila šele čez 2 dni, ko je bil nahrbtnik sumljivo lahek. Sicer pa ni bilo vidnih kakršnih koli sledi. Nevjerovatno… še dobro, da sem fotoaparat vzel s sabo v stanovanje. In to pri tem, da sva našla stanovanje z garažo za kombi, ki pa je bila za 5-10 cm prenizka, zato smo ga morali parkirati pred Sarajevsko pivovarno. Res sem se počutil bedno, kar se je seveda preneslo in prenašalo na vse 3...

Res smo si šli pogledat »veličastne« Bosanske piramide, a prihodnjih nekaj dni preprosto nismo mogli zajeti s polno žlico. Vendar na koncu ugotoviš: smo preprosto živi in zdravi, Vanko dela brezhibno, Sviti uživa stonauro, materialne stvari pa pridejo in grejo, so pogrešljive in nadomestljive …ampak grenak priokus je ostal še nekaj časa. Od Sarajeva smo se želeli kar se da hitro posloviti. No, pa smo šli…novim zgodbam naproti.


Pa smo začeli