Korzika 2018 - OranžnaNit

Korzika #1

Zdajle, ko tole pišem, je dnevna vročine že odjenjala in človek lahko zbere misli, da kaj pametnega zapiše. Za to pa ni dovolj le prijetna temperatura, temveč se zraven prileže tudi kozarec korziškega pšeničnega piva Colomba, ki je odišavljen z mirto, po kateri otok tudi slovi. Smo v korziški prestolnici Ajaccio, ki s svojo razsvetljavo skrbi za to, da kljub vrhuncu Perzeidov (največji praznik ljubiteljev meteoritov v letu, ko jih lahko na temnem nebu vidimo tudi 100 na uro), le teh ne vidimo prav veliko… Sva jih občudovala včeraj, ko smo spali na divje pred slavnimi otoki Iles Sanguinnaires brez motečih luči…No, prehitevam. Stopimo par korakov nazaj.

Po za naju zelo napornih aprilu, maju in juniju sva že res komaj čakala, da bo prišel čas za to, da se odpravimo na novo popotovanje. Tako, kot je bilo lani hitro jasno, da bomo kar 2 meseca raziskovali »naš« Balkan in prekruzali še Grčijo, letos Korzika ni imela prav veliko konkurence. Morda le Sardinijo – pa zaradi tega, ker bomo na poti večino Avgusta, res nismo želeli »motiti »Ferra Goste«! Časa za predpripravo in raziskovanje Korzike po internetu pred odhodom ni bilo veliko, a že to, da ima čez 1000km krasne obale in obilo vulkanskih gora je jasen znak, da moramo preizkusiti, zakaj je ta mediteranski otok pri Slovenskih popotnikih in dopustnikih precej priljubljen. In to kljub temu, da na prvi pogled ni tako blizu, kot v visoki sezoni prav tako (ali še bolj) nabasana Hrvaška obala. En dva tri je prišel dan, ko smo kar po internetu rezervirali mesto na trajektu Corsica ferries za dobrih 80€ iz ligurijskega Livorna.

Če potuješ s kombijem in majhnim otrokom, je že teh prvih dobrih 600 km treba dobro strateško načrtovati, kar nama je tokrat odlično uspelo, saj smo že v prvem dnevu prevozili skoraj 500 km (niti enega km po avtocesti!), dosegli Toskano in prespali prvo noč našega letošnjega popotovanja na ranču z oslički in konji. Odlično izhodišče in več kot dovolj časa za trajekt, ki je bil naslednji dan iz dobrih 120 km oddaljenega Livorna napovedan ob 17h. No, izpluli smo šele okrog 19h, kar je v praksi pomenilo, da bomo v Bastio namesto ob 21h prispeli šele okrog 23h, kar bi znalo precej zakomplicirati logistiko in časovne potrebe malega Svita. No, takrat smo vsaj lahko še vozili ponoči! V tem trenutku se namreč Vanko ne želi voziti ponoči, saj zaradi meni tokrat žal nerešljive težave ne delajo luči. Khm... Potovanje s 33 let starim kombijem in 20 mesecev starim otrokom torej zagotovo ni »piknik v parku, še manj 14 dni »izležavanja« na plaži pred hotelskim kompleksom.

Prav zato so izjemno dragoceni pripomočki, kot je mobilna aplikacija park4night, ki vsem popotnikom s camperji in kombiji izredno olajša iskanje tako dobrih kempov kot mest za »wild camping«, deluje namreč na osnovi deljenja GPS lokacij, ki so obogatene s komentarjem in slikami. V najinem primeru neprecenljiva stvar, ki precej dobro pokriva celotno Evropo!

Zato sva že na trajektu izvohala po komentarjih sodeč miren in ugoden kemp cca. 20 km nad Bastijo in se po 650 km vožnje in celem večeru trajekta komaj pripeljala do tja. Ena izmed stvari, ki jo popotniki o Korziki najpogosteje omenjajo, so vratolomne in zahtevne ceste, in to se je potrdilo že v teh prvih 20 (nočnih) kilometrih. Sam bi cesto najbolje opisal kot 4D-cesta, saj je bilo normalne, ravne ceste brez kakršnih koli nagibov za vzorec. Kakorkoli, v kemp smo srečno prispeli in z Nino sva vsa zadovoljna dihala vrhunski korziški zrak na polotoku Cap Corse in pripravila kombi za spanje in nazdravila s precej hladnim pivom iz našega hladilnika.

Kemp v vasici Santa Marina na severu otoka, 20 km nad Bastijo, je odlično izhodišče za raziskovanje polotoka Cap Corse, ki je že sam po sebi vreden temeljitega raziskovanja, saj je enostavno prekrasen in na nek način Korzika v malem. Od goratih predelov, krasnih večjih in manjših plaž do tradicionalnih vasic… Če bi mi nekdo rekel, ali bi šel za 15,20 dni samo na Cap Corse, z veseljem podpišem!

Poleg tega je bila v neposredni bližini kempa tudi mehanična delavnica, kar na Korziki (razen v par večjih mestih) res ni stalnica, ki smo jo že po nekaj dneh tudi morali izkoristiti. Ko smo se nekega lepega večera, ki je bil mimogrede tudi Ninin 32. rojstni dan, vračali iz večerje (odlične školjke v Maccinagiu!), se je na krasni panoramski poti na levi iz horizonta dvignila krvavo rdeča luna. Trik z večerno vožnjo je zopet uspel, Svit je zadaj že mirno štel korziške ovčke, zato sva se preprosto morala ustaviti ob poti. Kombi pustim, da teče. Itak bo samo par trenutkov. Občudujeva, slikava, se objameva in…nadaljujeva pot. NOT! Kombi po par metrih preprosto ugasne. »Ajej…kaj zaboga?! Tole mi je nekam znano…Ajej, tole se ne bi smelo zgodit. Smo dal kombi fajn poštimat pred tem tripom, nočem več dram s kombijem na tripih«, sem rekel Nini, da bi jo pomiril in še naprej skušal ohraniti prijetno rojstnodnevno vzdušje. »A spet nima bencina, pa kako je to možno?« Grem za kombi, odprem motor, nato še vergaser (ali uplinjač) in vidim, da je suh. Brez bencina. »V tanku ga je še sigurn dost. A ga mamo kej s sabo, da ga probam dolit direktno v vergazer in probat zalaufat? Ne. Shit…

«Ura je 22.45. Že več kot pol ure smo ob cesti z odprto »zadnjo havbo«. Nihče se mimogrede ne ustavi, pa čeprav je bilo jasno, da imamo težave. Mimo so brzeli raznorazni poršeji, ki se jih na Korziki res ne manjka. Kličem asistenco v domovino in jim povem, da rabim par deci bencina, če pa to ne bo ratalo, pa avtovleko do 6km oddaljenega kempa. Teta me sredi noči ni ravno razveselila, ko me je postavila na realna tla in povedala, da na naši trenutni lokaciji ob tej uri pomoči ni za pričakovati kaj hitro. Prav, bomo pa vzeli stvari v svoje roke. Štopam, in že po 10min se ustavi kombi, ven pa skočita dva prijazna fanta, ki že po nekaj besedah odbrzita na dokaj bližnjo črpalko, ki naj bi bila še odprta (spet, na otoku jih razen v mestih ni veliko in večina se jih zapre že zelo zgodaj) in se že čez 15 min vrneta s kantico, polno goriva. »Petrol, gas?« vprašam, saj sta v želji za pomoč tako odbrzela, da sem samo upal, da nista sklepala, da gre naš kombi na nafto. Prinesla sta polno kantico bencina, kombi je takoj vžgal in mi smo se v spremljavi odpeljali proti kempu. Fanta nista želela niti denarja, samo pomahala sta in odbrzela v noč. Krasna izkušnja. Se jima bo že 100x vrnilo.

V delavnici je torej mladi mojster, ki ni znal veliko angleško (moja francoščina pa je res bolj na 3% razumevanja in 1,5% govorjenja), ugotovil, da ima naš Vanko povsem zanič in popokane cevi za bencin in neustrezen bencinski filter (mamma mia, vsak dan nekaj novega, da to izvem na Korziki). Fant je delal dobre pol ure, zakasiral pa 90€. No, če bo vse laufalo, kot mora, bomo prežvečili. :)

In je! Do danes smo brez težav prevozili kar nekaj ovinkov, prelazov in 4D-cest. No kje vse smo se potepali, pa ob naslednji kavici…in odličnem korziškem pivu!