PO POTEH STARIH MAJEV

»Buenas tardes, Señora! Necesito ayuda. Tengo una reservación en esta casa con la vecina. Ella es Nadia.« (Dober večer, gospa. Potrebujem pomoč. Imamo rezervacijo v tej hiši pri vaši sosedi Nadji.) Čeprav sem videl, da mi želi pomagati, me je soseda dolgo nezaupljivo gledala skozi rešetke skromnega domovanja. »Dobro se je začelo,« me je kljuvalo. Kar nekajkrat sem moral sestaviti take in podobne stavke, da sem pridobil zaupanje babice in njene vnukinje, ki sta se okrog enajste zvečer ravno odpravljali spat (ali pa sta že spali in sem ju s svojo vztrajnostjo prebudil). To z mojim sicer intenzivnim mesecem učenja španščine brez predznanja ni bila najlažja naloga, sploh pa po več kot 20 urah potovanja iz Evrope. »Lahko prosim uporabim vaš telefon? Tole je številka sosede. Imamo rezervacijo, pa je ne morem poklicati z mojega telefona.«

Motor avtomobila sem pustil teči, dvoletni Svit zaenkrat še spi, a se lahko vsak trenutek prebudi, česar si z Nino v tem trenutku res ne želiva. Po 12 urah leta z nekajurno zamudo in večernim prevzemom avtomobila je bil namreč za nami že dober dan in pol potovanja. Izkazalo se je, da je Nadia, sicer domačinka, živela in delala v Ciudadu de Mexico, njena prijateljica pa je urejala oddajanje stanovanja in vse ostalo. Ko sva jo s sosedo le priklicala, je sredi noči v le nekaj minutah prišla in nam odprla vrata stanovanja: »Todo bien? ¿Mucho tiempo viajar? ¿De Eslovenia?« (Je vse v redu? Ste dolgo potovali. Iz Slovenije ste?)

Stanovanje smo našli prek Airbnb-ja v povsem lokalni soseski Puerto Morelosa, od Cancuna dobre pol ure vožnje južno oddaljenega obalnega mesteca, kjer smo na koncu preživeli kar pet od štirinajstih dni potovanja. Ves ta čas v naši soseski nismo videli niti enega turista, v mestecu pa jih je bilo ravno prav, za nekakšno uravnoteženje Cancunske »zone hoteliere« oz. hotelske cone, kjer vsako leto zgradijo nekaj deset novih hotelskih kompleksov z zasebnimi plažami za razvajene in kredita polne Američane, vse bolj pa tudi turiste z ostalih koncev sveta. Cancun je bil še pred 50 leti svetlobna leta oddaljen od stalnega mesta na zemljevidu »veleturističnih« destinacij, danes pa se vanj stekajo množice sonca, koralnih grebenov, odlične hrane ter karibske atmosfere lačnih turistov.

Kako nas je sploh zaneslo v ta konec sveta? Sprva smo se navduševali nad Kubo, a nam je kar Paypal preprečil nakup kart, ko sem si iz »šparovca«, kamor si nakazujem del mojih prevajalskih plačil, premaknil denar za nakup kart na svoj osnovni račun. Your account is temporarily suspended. (Vaš račun je začasno blokiran), se mi je izpisalo. Zakaj neki? V namen nakazila sem pač napisal »Cuba«. No, račun je ostal zablokiran nekaj dni, dokler se niso karte podražile in tako je prišla v igro Mehika. Univerzum res ve, kam moraš iti. Predvsem pa veliko bolje od tebe ve, kdaj je pravi čas za to.

Topes: neizprosni ležeči policaji

Jukatan. Ta polotok, imenovan tudi falus Amerike, je med popotniki in predvsem počitnikarji zahodne hemisfere znan že dalj časa – vsaj njegov vzhodni, karibski del. Popotniki iz »osrednjega dela planeta« smo ga šele dobro začeli spoznavati, saj so potovanja v ta del sveta v lastni režiji v zadnjih letih postala bistveno ugodnejša.

Med pripravami na pot sem kar nekaj časa namenil preučevanju preštevilnih agencij za najem avtomobila. Ker so bili na Jukatanu eno leto pred nami naši družinski prijatelji, so mi svetovali lokalno agencijo, s katero smo bili na koncu res zadovoljni (Avant rent-a-car). Čeprav vsako leto naredimo kar nekaj evropskih kilometrov z našim starim dobrim kombijem VW T3, pa sva z Nino avto najemala prvič. Na poti se je zelo hitro izkazalo, da je bila odločitev več kot odlična. Svit je namreč tudi na drugem koncu sveta potreboval svoj dvourni popoldanski spanec, ki ga na naših poteh pogosto izkoristimo za vožnjo. Vse lepo in prav, razen temperatur sredi dneva, ki so šle pogosto tja do 40 stopinj Celzija.

Še pomembnejši plus za najem avtomobila pa je dejstvo, da že po nekaj kilometrih vožnje iz sicer čudovitega, a s turisti natrpanega karibskega dela polotoka, ki je popolnoma zelen, skoraj povsem raven in praktično nima površinskih voda, prideš v povsem drug svet. Majevske vasi in kolonialna mesteca s prav posebnim utripom, kjer smo imeli zelo pogosto občutek, da smo tam edini ne-domačini. Takšna je bila tudi vasica Santo Domingo na »stari« cesti proti Valladolidu, kjer smo se ustavili med vožnjo proti zahodnem delu Jukatana. Pristno in umirjeno vaško življenje, stran od turističnih središč. Večina takih vasic je ime dobila povsem preprosto – npr. Noj Ja (kar pomeni vas ob vodi), sicer pa je tudi po prepisu v latinico jasno, da majevski jezik prihaja povsem iz drugega sveta: Xochitlilhuicatl, kar po naše pomeni roža neba.

Med vožnjo po Jukatanu smo poleg pogostih kontrolnih točk vojske in policije neprestano naletavali (dobesedno!) na topes, ležeče policaje, ki pa niso niti približno podobni evropskim. Ležijo povsod, na mestnih in na podeželskih cestah, čez večino pa ne smeš peljati z več kot 20 kilometri na uro, sicer lahko hitro uničiš avto. Tako številni in tako ostri so, da se ti po nekaj dnevih previdne vožnje že zdi smrtno nevarno voziti več kot sedemdeset na uro, saj nikoli ne veš, kdaj bo kakšen skočil predte izza ovinka. Tudi označeni so bolj po domače – tudi, če tabla je, jo skoraj vedno opaziš, ko je že prepozno … Zato večina sposojevalnic avtomobilov sploh ne ponuja zavarovanja za gume: vožnja po jukatanskih cestah je na lastno odgovornost!

Ko sva se z Nino spraševala, zakaj so Mehičani tako »obsedeni« s topes, nama je na misel prišla tudi ideja, da bi lahko oteževali pobeg »kartelašem«, ki so tudi na Jukatanu, ki sicer spada med najmirnejša območja sicer burne Mehike, po besedah domačinov še kako prisotni, čeprav tujec tega sploh ne opazi, če se ravno ne znajde ob neprimernem trenutku na nepravem mestu. Tako sva šele po vrnitvi domov izvedela, da je bilo v letu 2018 samo v Cancunu ubitih skoraj sto turistov, naključnih žrtev kartelskih spopadov.

V dveh tednih smo v spremljavi pristne mehiške glasbe na lokalnem radiu Que buena Tulsa prevozili dobrih dva tisoč kilometrov jukatanskih ravninskih cest, večine katerih pred dvema ali tremi desetletji sploh še ni bilo. Obalna avtocesta na severovzhodnem delu polotoka je bila namreč še pred 30 leti običajna dvopasovnica, a jo je bliskovitost turizma hitro spremenila – prinesla pa je še marsikaj drugega.

Malo k’iin ali dobro sonce

Kljub močnim vplivom turizma tako na karibski obali kot v starodavnih majevskih mestih pa majevska kultura še živi. V pogovorih s potomci starih Majev – teh na Jukatanu danes živi še več kot 600.000 (v Gvatemali pa več kot 7 milijonov!), v zlati klasični dobi (l. 300–900) pa naj bi jih skupaj živelo okrog 15 milijonov – sva izvedela, da v bližnji prihodnosti želijo poleg španščine v šolah uvesti tudi sodobno različico majevskega jezika Yucateco, ki je le ena od variant zelo razvejanega in nekaj tisočletij starega majevskega jezika. Jezik se povsem razlikuje od sodobnih (ne pozna denimo črk d, f, g, q, r, v in z), je pa, kot vsi staroselski, predvsem zelo praktičen. »Jach maʼalob« tako pomeni zelo dobro, v dobesednem prevodu zelo »ne-slabo«, ali pa vsakdanji pozdrav »Malo K’iin«: dobro sonce.

Civilizacija starih Majev naj bi še najbolje prebrodila evropski holokavst, ki je trajal dobra štiri stoletja in na tla vseh treh ameriških celin pokosil reci in piši med 60 in 80 milijoni staroselcev. V resnici je Majev izginilo okrog 95 %, ta številka pa je podobna tudi pri drugih ameriških staroselskih civilizacijah oziroma plemenih. So bili poboji iz prve polovice 20. stoletja v Evropi res nekaj najhujšega, kar se je zgodilo v zgodovini človeštva oziroma držav?

A na obeh ameriških celinah ni šlo le za države, temveč za celotne civilizacije, večtisočletne tradicije nam še danes nedoumljivega znanja in modrosti, ki pa jo je beli človek v z zlatom zaslepljeni veri v lastno večvrednost (z božjim blagoslovom) povsem načrtno želel izbrisati iz obličja tega planeta. Kogar globlje zanima ta genocid brez primere, priporočam knjigo Ameriški Holokavst, ki je na voljo tudi v slovenskem prevodu. S tem bi morali biti bolje seznanjeni, namesto da pri pouku zgodovine v srednjih šolah še vedno slavimo konkvistadorje, ki so »nadvse uspešno« uspeli poraziti vse velike civilizacije starih Amerik.

Treba je poudariti, da Maji niso poznali pojma vojskovanja oziroma bojevanja tako, kot so ga poznali v Evropi. Spopade so napovedali vnaprej in nikoli brez razloga. Spopad je bil ritual, pogosto bolj dejanje časti kot želja po zasedbi ozemlja ali ciljnega pobijanja nasprotnikovih vojščakov, zato je v »vojnah« redko umrlo več kot nekaj ljudi. No, evropskim zavojevalcem je v dobri polovici 16. stoletja samo v osrednji Mehiki uspelo pobiti skoraj 21 milijonov ljudi, ki naj bi bele prišleke več kot 200 let na svoji zemlji vztrajno sprejemali in gostili kot prijatelje.

Tudi današnji Maji so nas medse kot bele turiste sprejeli gostoljubno, prijateljsko, odprtih src. Kakor, da se pred 500 leti na njihovi zemlji ne bi začelo dogajati nič kaj pretresljivega.

Cenote: sveti izviri

Na fotografiji: starka cenote pravi: ko zmanjka vode na svetu, bo cenota Ix Nuck edino mesto, kjer jo bo moč najti in pogasiti žejo v zameno za življenje tvojega sina. Z zavestjo moramo skrbeti za vodo. – Po legendi

Jukatan je dobro znan tudi po jamah, ki jim rečejo cenote oziroma dzonot – beseda, ki v majevskem jeziku pomeni »sveti izvir«. Pod površjem je polotok namreč povsem kraškega izvora in shranjuje ogromne količine sladke vode – zato je džungla na površju tako bujna – kljub temu, da ni nikjer videti nobene reke. V severozahodni del polotoka je pred davnimi časi udaril asteroid, ki je ustvaril krater Chicxulub premera kar 150 kilometrov, to pa naj bi bistveno spremenilo podzemlje in ustvarilo te kraške jame. Do danes so jih našli že več kot 3000, a še zdaleč niso odkrite vse. Pogosto so jih našli preprosti kmetje na svoji zemlji, ko jim je v luknjo padla kakšna žival.

Za nekaj pesov se lahko spustiš vanjo in dodobra osvežiš. Ko se iz od karibskega sonca razžarjenega površja spustiš nekaj (deset) metrov pod površje in ugledaš čisto sladko vodo zmerne poletne temperature, ti je v trenutku jasno, zakaj so bili ti izviri za Maje sveti. Ob cenotah so že na začetku poseljevanja polotoka začeli graditi vasi, pri tem pa so morali poskrbeti za zapletene sisteme upravljanja s to življenjsko pomembno dobrino. Še danes so arheologi in drugi znanstveniki presunjeni, ko raziskujejo, kakšne sisteme so ta stara ljudstva zasnovala na primer v Tenochtitlanu, kjer danes stoji Ciudad de Mexico.

Izgubljeni v Meridi

Še nikoli se nisva počutila tako izgubljeno. Bila sva že v ogromnih mestih, kot je New Delhi, in četudi kdaj zaideš, s pomočjo domačinov, svojega občutka, oznak ali pa GPS-a (kot zadnje možnosti) že nekako najdeš svoj cilj. A v Meridi, glavnem mestu Jukatana, nam ni pomagalo nič od tega in tako smo se cel večer prevažali po mestu in iskali prenočišče, ki sva ga rezervirala le nekaj ur prej. Domačini so nas zelo suvereno, misleč, da poznajo ta naslov, pošiljali iz enega konca mesta na drugega. Ura je bila že pozna. Srečava skupino starejših dam, ki sedijo zunaj in mirno klepetajo. Pokaževa jim naslov in vsem je z neizmerno prijaznostjo kristalno jasno, kje je naš cilj. Pa ni bil tam, spet se vrtimo v krogu, bencin teče v litrih. Obupavava, saj nama ni jasno, kaj se dogaja. Počutiva se kot v labirintu, iz katerega nikakor ne moreva najti izhoda. Vse te enosmerne ulice naju begajo. Svit še vedno mirno spi na otroškem sedežu, kar naju za hip pomiri. Ko naposled misliva, da smo le prispeli do pravega naslova našega »nesojenega« prenočišča, hišnih številk naenkrat zmanjka. »Te številke ni, pa če jo iščeš z lupo.« »Kje ste, počasi odhajam spat,« nama prek Airbnb na SMS napiše najemodajalka. Še enkrat vprašava za naslov in ga dvakrat preveriva. Ja, naslov je točno ta, kot sva ga imela zapisanega v najini beležki. Razmišljava o planu B, rezervaciji hotela, iskanju novega apartmaja, hostla … A brez interneta ob enajsti uri zvečer to v tem mestu res ni bilo lahko, saj med našim kroženjem sploh nismo videli nobenega hotela ali druge možnosti za prenočitev. Zaveva se, da po mestu krožimo že več kot dve uri, a ostajava trmasta: »V nek drag hotel ne greva, če imava že rezervirano prenočišče, sploh pa ne po dveh urah blodenja …« Že petič prevoziva isto ulico in razmišljava. V tišini, vsak zase.

Spet obupujeva. Na ulicah ni več ljudi, ki bi nama lahko pomagali. Kadar potujeva, naju vedno vodi rek »pot je pomembnejša od cilja«, tokrat pa si slednjega močno želiva. Dovolj nama je brezupne vožnje po velikem mestu. Čez nekaj trenutkov mimo pripelje taksi. Spogledava se in že v naslednjem hipu Nina pri taksiju z upanja polno mešanico angleščine in španščine, seveda s pridihom nekaj pesov, taksista prepriča, da mu z avtom sledimo. Do našega cilja smo seveda prispeli v desetih minutah. Lokalni taksisti pač še vedno najbolje poznajo svoje mesto. Med potjo se je taksist stalno nasmihal, saj verjetno še nikoli ni zaslužil na tovrsten način. Taksiji torej lahko pridejo prav, tudi če imaš svoj lasten prevoz! Ko smo prispeli, sva ugotovila, da se je ulica preprosto nadaljevala v povsem drugem delu mesta, vmes pa je bilo še polno drugih cest in parkov. Če v GPS nisi vnesel točnega okrožja, za katerega nama najemodajalka ni povedala, pa za nagrado dobiš večerno zabavo po brezkončnem mestnem labirintu.

Starodavni majevski obred čiščenja

Ko si na poti, je vedno lepo in dobrodošlo priti v tesnejši stik z domačini. Lahko ti namreč odprejo vrata za globlji vpogled v njihovo kulturo in način življenja, kar dodatno obogati celotno doživetje popotovanja. Tudi nas je naše jukatansko popotovanje obdarilo s prijatelji. V prelepem kolonialnem mestu Valladolid smo se srečali z Jukatanko Scarlet, ki s Carlosom iz Madrida in sinkom, ki sta mu nadela majevsko ime Canek, zimo preživi na Jukatanu, poletje pa v Oslu. V trenutku smo prejeli zvrhan koš nasvetov: katere cenote so najboljše in najmanj obljudene, v katerih jukatanskih vasicah še lahko prideš v stik z neposrednimi potomci starih Majev, zakaj malega rajskega Holboxa nikakor ne smemo izpustiti, kje so najboljša mesta za šnorkljanje na Karibski obali in tako dalje. Še pred slovesom smo bili povabljeni v Oslo in čez dobre pol leta sva se z Nino res odločila, da jim sledimo še na Norveško. Poti se včasih nadaljujejo kar same.

Ena izmed edinstvenih in pristnih izkušenj je bila obred temaszcala, majevske savne blizu vasice Homun, kjer še vedno živi veliko majevskih potomcev. Izraz izhaja iz azteške besede temāzcalli (»hiša vročine«), ta zdravilni obred pa je namenjen tako očiščevanju telesa kot uravnovešanju telesa, uma in duha. Najprej »Temazcalero[R1] [JG2] « umirjeno pripravi ogenj in počasi segreva vulkanske kamne, pripravljene za obred. Ko nas je Temazcalero povabil v notranjost nečesa, kar je izgledalo kot iglu, so pomočniki na sredino počasi vstavljali razžarjene vulkanske kamne, mojster pa jih je polival z vodo in tako ta majhen prostor počasi, a močno segrel. Nato je v španščini začel z zahvaljevanjem materi Zemlji in izražal hvaležnost njej in vsem 4 smerem neba.  Bistven element obreda je petje manter, ki sem jih zaradi besedne enostavnosti in stalnega ponavljanja hitro usvojila in začela peti z njim. Obred je zagotovo trajal več kot dve uri in se počasi stopnjeval po intenzivnosti, ki je pomenila preizkušnjo tako za telo kot za duha.

Vročina, znoj, še hujša vročina … Ne zmorem več, moram na zrak. Takrat mimo zapiha lahkotna sapica, ki mi je vedno znova dajala moč. Zmorem, obračam se navznoter in ne mislim samo na hudičevo vroč zrak, ki prodira skozi vse moje pore. Slišati je bilo jok, kruljenje, ki je na čase spominjalo na živalske zvoke, nekatere ženske so celo bruhale. Deset duš, ki smo se medsebojno podpirale, da smo lahko šle skozi intenziven proces. Ko sem vstopala v temaszcal,si nisem predstavljala, kako močna izkušnja bo zame. Misli mi begajo: zakaj mi je tega treba, tole je prevroče za moje telo, srce, glavo. Čez nekaj trenutkov mi uspe umiriti um do te mere, da so misli začele postopoma izginjati. Globoko, a počasi sem začela dihati in ta neznosna vročina je naenkrat postala moja zaveznica. Ni bila več tako neznosna. Ponovno ugotovim, da imam v sebi neizmerno moč. Žensko moč, ki jo v sebi nosi vsaka ženska. Osredotočim se nase, ne glede na vse zunanje okoliščine, ki me lahko  hitro spet potegnejo v kroženje misli. Ulijejo se mi solze. Solze, ki čistijo vse, kar mi ne služi več. Začutim lahkotnost, blaženost, čistost. Ozrem se naokoli in začutim, da sem sedaj jaz tista, ki lahko nudim podporo nekomu, ki jo potrebuje. V temaszcalu sem podoživela porod malega Svita pred nekaj leti, ki je bil presneto intenziven, hkrati pa tako čist in umirjen. Izražala se je prisotnost. Tukaj in zdaj. Ne v prihodnosti, ne v preteklosti. Pristen trenutek, ki ga lahko doživiš v polnosti, če si to le dopustiš. To izkušnjo imam sedaj zapisano globoko v sebi. Misel na ta obred mi vedno da dodatno moč, vir, iz katerega črpam za vse življenje.

Temaszcalu je sledil še globok počitek v hiški, izdelani povsem iz naravnih materialov, ki je z nepogrešljivo visečo mrežo tudi v najhujši vročini vzdrževala prijetno klimo. Viva Mexico, viva los Mayas!