Še nedavno se ni bilo prav težko odpraviti na najbolj oddaljen del Zemlje, kar je bilo še pred nekaj desetletji pravi mali podvig. A še vedno je bistvenega pomena, da potujemo z odprtimi očmi. Potovati je živeti pomeni živeti tako, da ti popotovanja predstavljajo pomemben dejavnik pri tvojih odločitvah. To denimo pomeni, da svojih prihrankov ne usmeriš v raznorazno materialno navlako, ampak si z njimi raje »kupiš« spontana in pristna doživetja.
Že samo življenje je popotovanje. Kot je v 17. stoletju zapisal japonski pesnik Matsuo Basho v svojih enkratnih popotniških dnevnikih: »Vsak dan je popotovanje in popotovanje samo je naš dom.« Ko potuješ, zaživiš. Pot ti odpira in čisti misli. Na poti odpade večina stvari, na katere si navajen v ustaljenem vsakdanjiku, in se pretvori v neznane dvome, kar nas privlači, obenem pa vzbuja strah. Novi obrazi, nov jezik in vsakdanje navade te pripravijo do tega, da spet začneš ceniti naš enkraten planet, pa tudi svoje domače okolje.
SSKJ pravi, da je popotnik »kdor se premika iz kraja v kraj: npr. svetovni popotnik, večni popotnik; kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu«. Tako kot v vsem živalskem kraljestvu, je tudi v naših temeljnih genih zapisano nomadstvo. Lahko bi tudi poetično rekli, da smo po duši nomadi s prirojeno potrebo, da si širimo obzorja. Vsi smo popotniki in sopotniki.
Razlika je le v tem, ali se za pot odločimo sami, ali pa nas v to primorajo okoliščine in življenje samo. Ogromno ljudi namreč po svetu iz dneva v dan potuje neprostovoljno (po oceni ZN so dobri 3 odstotki svetovne populacije oz. 243 milijonov ljudi v letu 2017 emigrirali iz svoje domovine), nekateri ljudje pa potovati sploh ne morejo, kot npr. begunci v afriški koloniji, okupirani Zahodni Sahari. Kako bi se počutili, če bi jutri okoli celotne Slovenije (216 km ograje na naši južni meji s Hrvaško že stoji) na ukaz naše vlade ali evropskih direktiv postavili veliko ograjo, zid?
Kot je dejal Tomo Križnar, ki je z dokumentarnim filmom Kaos Sveta (2014) odprl naš prvi festival popotnikov in popotniškega novinarstva Bivak: »Vsi popotniki, ki imamo tak privilegij, da lahko potujemo po svetu, imamo zato tudi dolžnost. In to je, da povemo resnico.«
S popotovanji se največ naučiva prav o življenju samem. Predstavljajo nama pot do boljšega razumevanja, kako deluje svet. Na poti se podirajo predsodki in stereotipi, umolknejo teorije iz učbenikov in določena dejstva, ki so nam jih vcepili v glavo. Odpre se povsem nov pogled na to, kaj življenje sploh je in kako deluje izven tebi znanega okolja. Z vsako potjo namreč vedno jasneje vidiš, kako je vse povezano. V zahodnem svetu se nevedni sprehajamo z vsako leto novimi mobilnimi napravami, se vsako jutro krasimo z vse več novimi oblačili in se preprosto ne oziramo na svet tam daleč, saj se nas ne tiče, vsaj neposredno ne. Zato raje usmerimo pogled proč. Udobno je imeti udobje. Človek je človeku največji nasprotnik.
Način, hitrost, dostopnost, število potnikov … Potovanja so se v zadnjih nekaj letih (in niti ne desetletjih!) korenito spremenila, s tem pa tudi ljudje in njihova življenja. Pri tem pa radi pozabimo, kako te spremembe vplivajo tudi na ljudi v deželah, kamor pripotujemo. Tako imenovani masovni turizem preplavlja planet. To je v prvi vrsti mogoče zaradi razcveta tehnologije. Ta je nedvomno fascinanten (sploh če nanj pogledamo skozi oči človeka prejšnjih stoletij), prav hitro pa lahko močno vpliva na pristno doživljanje trenutka in okolja, v katerem si. Vedno bolj se namreč izgublja stik z realnostjo, ki se prestavlja v virtualnost. »Virtual« v angleščini pomeni navidezen, neresničen. Si se kdaj že ustavil/a in predvsem na turističnih točkah opazoval/a, koliko časa ljudje preživijo v virtualnosti (za mobilnimi napravami) in koliko v resničnosti? Kam gre trend – smo vedno več prisotni tukaj in zdaj, ali v »navidezni neresničnosti«?
Kaj ti potovanje omogoča? Omogoča ti, da iz prve roke občutiš drugačen utrip in opazuješ razlike in podobnosti v navadah, prioritetah in ovirah, s katerimi se srečujejo ljudje. Odpre ti vsa čutila: oči, nos, ušesa in usta, pa tudi srce, če to le dopustiš. Sam pri sebi razmišljaš, kako bi miselnost ljudi vpeljal v svoje življenje – pa seveda ne v celoti. Samo tiste delčke, ki bi jih lahko smiselno vpeljali v naš vsakdanjik, ko nismo na poti.
Sprašuješ se: ali sploh živimo ali skozi življenje le brzimo? Kam se nam tako mudi? A sploh vemo, kam gremo?
Odgovori na tovrstna vprašanja prihajajo ravno takrat, ko nas ne obdaja pretirano udobje, ko poslušamo zgodbe iz ust sočloveka. Ta lahko živi povsem drugačno življenje od tega, ki smo ga navajeni mi. Vsak je lahko naš učitelj, pa naj bo to preprostež z ulice, ali pa človek višje kaste. To vodilo naju zvesto spremlja na mojih poteh.
Potovati je živeti nama predstavlja jasno življenjsko vodilo in bistven del življenjskega sloga, ki ga gradiva in živiva. Je pot, ki nima cilja, ima pa namen: potovanja so najboljše orodje za delo na sebi, in na ta način približaš ljudem dejansko sliko sveta. Vsako potovanje ima svoj namen. Morda spoznati nov košček sveta, ali pa bolje spoznati samega sebe. Spoznati ljudi, ki te navdihujejo. Biti kritičen. Biti aktivist. Biti sprememba, ki jo želiš videti.